Zunaj še vedno diši po poletju, čeprav se je tista najhujša vročina najverjetneje že poslovila od nas za to leto. V prejšnjih dneh sem obiskala našo slovensko obalo. Slovenijo imam neizmerno rada. Lepo in posebno jo delajo dobrosrčni in topli ljudje, neizmerno lepi koščki neokrnjene narave in čeravno imamo Slovenci zgolj nekaj kilometrov obale, je na njej toliko skritih mest, ki v svojih nedrjih skrivajo neokrnjene lepote narave, da se temu vedno znova in znova načudim.

Zakladi morja – školjčne lupinice, polžje hišice in steklo, ki ga je morje v desetletjih obrusilo tako, kot to znajo le najbolj izkušeni kiparski mojstri.

Ko sem se vrnila iz naše obale, sem s seboj prinesla tudi nekaj izmed teh zakladov morja – školjčne lupinice, hiške polžev, ki so svoje hiške že davno nazaj prepustili igri morja in šepetu vetra, droben pesek in kamenčke, ki jih je morje naplavilo na vpogled nam, ki se radi podajamo na mesta, kjer valovi morja neprestano pripovedujejo zgodbe tistim, ki jih želimo slišati. Preberite si več »