Pred dvema dnevoma sem se odpravila na sprehod v gozd, z namenom, da morda najdem prve znanilke pomladi, čeprav letni čas še ni pravšnji za to. A ker je bilo v preteklih tednih zelo toplo, je bila tudi velika verjetnost, da so izpod maha, in v jeseni zapadlega listja, ki ga je letošnja zima le za krajši čas zadrževala pod svojo odejo, že pokukali prvi znanilci pomladi; zvončki, trobentice in krokusi. In res sem jih naša…v enem predelu gozda, kjer sem hodila, sonca tudi čez dan ni veliko, zato tam, razen gozdnega maha in nekaj podrastja, nisem našla teh čudovitih, sicer za pomlad značilnih cvetic.
Sem jih pa zato ugledala na drugi strani gozda, ki je skozi celo popoldne, vsak dan, izpostavljen toplim sončnim žarkom, če se ti le prikažejo izza oblakov. Sprva me je pozdravil vijolični krokus, nato prvi zonček in za njim še šop rumenih trobentic. Moje veselje je bilo ob tem nepopisno, srce pa polno radosti ob tako čudovitih prizorih, ki mi jih je naslikala narava.
Konec tedna sem nam menda znova obetajo snežne padavine, zato sem sedaj še toliko bolj vesela, da sem prve znanilce pomladi našla, glede na to, da jih pod odejo snega, tokrat najbrž res vse do pomladi, ne bom več.
Ko sem zapuščala gozd in se je nebo že obarvalo v temnejše odtenke, sem za golimi vejami dreves ugledala še ne polno Luno. Ob tem se mi je porodila v mislih tudi haiku pesem, ki sem jo zapisala spodaj. Prav na današnji dan, ko pišem te vrstice, pa je Luna polna in za povrhu še super modra Luna 🙂 , se pravi večja kot običajno in najbolj blizu Zemlje, kar je lahko…na današnji dan pa se nam obeta tudi sončni mrk, zato je današnji dan še kako zelo poseben.
Pomlad sredi zime,
s skoraj že polno Luno
za vejami dreves.